Priče pa niso bile prijazne samo do ljudi, ampak tudi do mojih psov. Nekega dne je Elaine, ki je stala poleg vozička, dala mojima terierjema nekaj priboljškov. Kmalu za tem sta psa začela že sama vleči proti ‚gospe s priboljški‘.

Preteklo je nekaj mesecev. Psa sta uživala v priboljških, jaz pa v kratkih pogovorih s Pričami. Ampak z njimi nisem hotel govoriti preveč. Imel sem že več kot 70 let in nisem poznal njihove vere. Bil sem razočaran nad protestantskimi cerkvami in sem menil, da je najboljše, da sam preučujem Sveto pismo.

V različnih delih mesta sem videl še druge Priče, ki so stale poleg vozičkov. Tudi te so bile vedno zelo prijazne. Na moja vprašanja so odgovarjale s Svetim pismom, zato sem jim začel bolj zaupati.

Nekoč me je Elaine vprašala: ‚Ali verjamete, da so živali darilo od Boga?‘ Odgovoril sem: ‚Seveda, definitivno!‘ Nato mi je prebrala Izaija 11:6–9. Od takrat naprej sem želel več izvedeti iz Svetega pisma, še vedno pa nisem vzel njihove literature.

V naslednjih dneh sem užival v kratkih in zelo zanimivih pogovorih z Elaine in njenim možem Brentom. Predlagala sta mi, naj Sveto pismo preberem od Matejevega evangelija do Apostolskih del, da bi razumel, kaj pomeni biti kristjan. To sem tudi naredil. Kmalu zatem sem sprejel svetopisemski tečaj z Brentom in Elaine. To je bilo poleti leta 2016.

Vsak teden sem se veselil svetopisemskega tečaja in shodov v kraljestveni dvorani. Bil sem zelo vesel, da sem spoznaval, kaj Sveto pismo v resnici uči. Čez malo več kot eno leto sem se krstil kot Jehovova priča. Sedaj imam 79 let in vem, da sem na pravi poti. Jehova me je blagoslovil, tako da me je sprejel v svojo svetovno družino.«