Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Kaj vemo o starodavnih pečatnikih?

Kaj vemo o starodavnih pečatnikih?

 Pečatniki so bili manjši predmeti z vrezano podobo ali napisom, ki se ga je običajno odtisnilo v glino ali vosek. Med drugim so imeli obliko stožca, kvadra, valja in celo živalskih glav. Pečatni odtisi so lahko dokazovali lastništvo česa ali verodostojnost dokumentov. Lahko se je tudi zavarovalo torbe ali odprtine, kot so vrata ali vhod v grobnico.

Na levi je pečatnik valjaste oblike, ki prikazuje perzijskega vladarja Dareja I. med lovom, in na desni odtis tega pečatnika v glini.

 Oblikovani so bili iz različnih materialov, na primer iz kosti, apnenca, kovine, poldragih kamnov ali lesa. Včasih je bilo na pečatniku vrezano ime lastnika in njegovega očeta. Na nekaterih je bil lastnikov naziv.

 Lastnik pečatnika je verodostojnost dokumenta potrdil tako, da je naredil pečatni odtis v glino, vosek ali drugo mehko snov, ki je bila nanešena na dokument. (Job 38:14) Snov je nato otrdela in kolikor pač lahko preprečevala poseganje v dokument.

S pečatniki se je lahko podeljevalo oblast

 Lastnik pečatnika je tega lahko izročil komu drugemu in mu tako podelil svojo oblast. Tako je na primer faraon v starem Egiptu podelil oblast Hebrejcu Jožefu, ki je bil sin očaka Jakoba. Jožef je bil v Egiptu suženj. Kasneje so ga po krivici zaprli. Sčasoma ga je faraon izpustil na prostost in ga povzdignil na položaj prvega ministra. V Svetem pismu piše: »Tedaj je faraon s svoje roke snel pečatni prstan in ga nadel Jožefu na roko.« (1. Mojzesova 41:42) Ker je Jožef s tem prstanom lahko odtisnil uradni pečat, je imel oblast, da opravlja svoje pomembno delo.

 V starem Izraelu je kraljica Jezabela uporabila možev pečatnik v zaroti, da ubije moškega po imenu Nabot. V imenu kralja Ahaba je napisala pisma, v katerih je določenim starešinam naročila, naj nedolžnega Nabota obtožijo, da je preklel Boga. Na pisma je odtisnila kraljev pečat in izpeljala svojo zlobno zaroto. (1. kraljev 21:5–14)

 Perzijski kralj Ahasver je s pečatnim prstanom potrjeval svoje uradne odredbe. (Estera 3:10, 12)

 Svetopisemski pisec Nehemija je omenil, da so izraelski knezi, leviti in duhovniki s pečatom potrdili pisni dogovor. (Nehemija 1:1; 9:38)

 V Svetem pismu sta opisana dva dogodka, ko se je s pečatom zavarovalo vhod. Ko je bil prerok Daniel vržen v levjo jamo, so prinesli kamen in »ga položili na ustje jame«. Nato ga je kralj Darej, ki je vladal v Mediji in Perziji, »zapečatil s svojim pečatnim prstanom in s pečatnimi prstani svojih dostojanstvenikov, da se glede Daniela ne bi nič spremenilo«. (Daniel 6:17)

 Ko so mrtvega Jezusa Kristusa položili v grob, so njegovi sovražniki grob zavarovali tako, da so zapečatili kamen, ki je bil privaljen pred vhod. (Matej 27:66) Morda je bil to uradni pečat imperialne oblasti. David L. Turner je v svojem komentarju k Matejevemu evangeliju napisal, da je bil v tem primeru »pečat odtisnjen v glino ali vosek, ki je bil pritisnjen na režo med [...] kamnom in vhodom v grob«.

 Ker nam lahko staroveški pečatniki približajo zgodovino, se arheologi in zgodovinarji zelo zanimajo zanje. Pravzaprav je pečatoslovje, znano tudi kot sigilografija, postalo pomembna veda.