MOJE zanimanje za svetopisemsko resnico se je vzbudilo že pred tem. Mama je dobila svetopisemske publikacije in njihova vsebina me je popolnoma prevzela, še posebej slike. Oče ni hotel, da se mama z mano pogovarja o stvareh, ki se jih je učila. Toda bil sem radoveden in ji postavljal vprašanja, zato je z mano preučevala, kadar očeta ni bilo doma. Zaradi tega sem se tudi jaz odločil, da bom svoje življenje posvetil Jehovu. Leta 1943, ko mi je bilo deset let, sem se krstil v Blackpoolu v Angliji.

Od takrat naprej sva z mamo redno skupaj oznanjevala. Da bi predstavila svetopisemsko sporočilo, sva uporabljala gramofon. To je bila velika in nerodna škatla, težka okoli štiri kilograme in pol. Samo predstavljajte si me, kako sem kot majhen deček hodil okrog, otovorjen s takšnim gramofonom!

Pri 14 letih se je v meni prebudila želja po pioniranju. Mama mi je rekla, naj se o tem najprej pogovorim s slugo bratovščine  (zdaj okrajni nadzornik). Ta mi je predlagal, naj si pridobim kako veščino, da se bom med pioniranjem lahko preživljal. To sem tudi storil. Zatem ko sem dve leti delal, sem se glede pioniranja posvetoval z nekim drugim okrajnim nadzornikom. Rekel mi je: »Le daj!«

Tako sva aprila 1949 z mamo oddala oziroma prodala pohištvo iz najine najete hiše in se preselila v Middleton blizu Manchestra. Tam sva začela pionirati. Po štirih mesecih sem si nekega brata izbral za pionirskega partnerja. Podružnični urad je predlagal, naj se preseliva v novoustanovljeno občino v Irlamu. Mama pa je z neko sestro pionirala v drugi občini.

Čeprav sem bil star komaj 17 let, nama je bila s pionirskim partnerjem naložena odgovornost, da vodiva shode, saj je bila v novi občini le peščica usposobljenih bratov. Kasneje sem bil povabljen, da se preselim v občino Buxton, ki je imela zelo malo oznanjevalcev in je potrebovala pomoč. Na te zgodnje izkušnje sem vedno gledal kot na dobro šolo za prihodnje dodelitve.

Leta 1951 sem izpolnil prošnjo za Watchtowerjevo biblijsko šolo Gilead. Toda decembra 1952 sem dobil vpoklic k vojakom. Prosil sem, da bi me kot polnočasnega verskega delavca oprostili vojaščine. Toda sodišče mi ni priznalo, da sem verski delavec,  in me je obsodilo na šest mesecev zapora. Medtem ko sem bil v zaporu, sem dobil povabilo v 22. razred šole Gilead. Tako sem bil julija 1953 že na krovu parnika Georgic, ki je plul v New York.

Po prihodu sem lahko obiskal zborovanje »Družba novega sveta«, ki je bilo organizirano tega leta. Nato sem z vlakom odpotoval v South Lansing v zvezni državi New York, kjer je bila takrat šola. Ker sem nedavno prišel iz zapora, sem imel malo denarja. Ko sem stopil z vlaka, me je avtobus odpeljal do South Lansinga, vendar sem si moral od sopotnika sposoditi 25 ameriških centov, da sem lahko plačal vožnjo.

Šola Gilead nam je priskrbela odlično šolanje, ki nam je pomagalo, da smo v misijonarskem delu vsakršnim ljudem postali vse. (1. Kor. 9:22) Trije bratje, Paul Bruun, Raymond Leach in jaz, smo bili dodeljeni na Filipine. Na vize smo morali čakati nekaj mesecev. Zatem smo se vkrcali na ladjo in potovali do Rotterdama, nato po Sredozemskem morju, skozi Sueški prekop, pa čez Indijski ocean do Malezije in Hongkonga. Na morju smo bili 47 dni! Končno smo 19. novembra 1954 prispeli v Manilo.

Nato smo se začeli prilagajati novim ljudem, novi deželi in tudi novemu jeziku. Vsi trije smo bili najprej dodeljeni v občino v mestu Quezon City, kjer so številni prebivalci govorili angleško. Zato smo po šestih mesecih znali le nekaj besed v tagaloščini. Z naslednjo dodelitvijo se je ta problem rešil.

Ko sva se z bratom Leachem nekega dne v maju 1955 vrnila z oznanjevanja, sva v najini sobi našla nekaj pisem. Izvedela sva, da sva postavljena za okrajna nadzornika. Bilo mi je šele 22 let, toda s to dodelitvijo sem dobil priložnost, da na nov način vsakršnim ljudem postanem vse.

Na primer, kot okrajni nadzornik sem imel svoj prvi javni govor na prostem pred neko vaško trgovino. Kmalu sem spoznal, da je bila na Filipinih v tistih dneh navada, da se je javni govor podal zares v javnosti! Ko sem obiskoval različne občine v okraju, sem imel govore v javnih paviljonih, na trgih, pred mestno hišo, na košarkarskih igriščih, v parkih in pogosto na uličnih vogalih. Nekoč mi je v mestu San Pablo naliv preprečil, da bi imel govor na trgu, zato sem odgovornim bratom predlagal, da bi ga imel v kraljestveni dvorani. Po govoru so me bratje vprašali, ali lahko to poročamo kot javni shod, saj ga nismo imeli na javnem kraju!

Vedno sem prenočeval pri bratih in sestrah. Njihov dom je bil preprost, toda zmeraj čist. Pogosto sem spal na rogoznici na lesenih tleh. Umivali smo se na prostem pred hišo in pri tem ni bilo nobene zasebnosti. Zato sem se moral naučiti na hitro okopati. Potoval sem z džipniji in avtobusi, včasih pa tudi s čolni, ko sem šel na druge otoke. V vseh letih svojega služenja nisem nikoli imel avtomobila.

Oznanjevanje in obiskovanje občin mi je pomagalo, da sem se naučil tagaloščino. Nikoli nisem obiskal jezikovnega tečaja. Učil sem se tako, da sem poslušal brate in sestre na oznanjevanju in na shodih. Bratje in sestre so mi želeli pomagati pri učenju. Hvaležen sem jim bil za njihovo potrpežljivost in iskrene pripombe.

Z minevanjem časa so me nove dodelitve spodbudile k še več prilagoditvam. Leta 1956, ko nas je obiskal brat Nathan Knorr, so me določili, da na zborovanju skrbim za  stike z javnostmi. Glede tega nisem imel nobenih izkušenj, zato so me drugi z veseljem poučili o tem. Manj kot leto dni kasneje je bilo organizirano še eno zborovanje in obiskal nas je brat Frederick Franz s svetovnega središča. Medtem ko sem služil kot zborovalni nadzornik, sem se veliko naučil od brata Franza, ki se je bil pripravljen prilagajati ljudem. Krajevni bratje in sestre so bili navdušeni, ko so videli brata Franza, da je med javnim govorom nosil tradicionalno filipinsko srajco, imenovano tagaloški barong.

Nato sem bil postavljen za območnega nadzornika in moral sem se znati še bolj prilagajati. Takrat smo prikazovali videoposnetek Happiness of the New World Society (Veselje novosvetne družbe), in to skoraj vedno zunaj na javnih krajih. Včasih so nam ponagajale žuželke. Privlačila jih je projektorska luč in obtičale so v projektorju. Zatem je bil pravi izziv očistiti projektor! S temi predvajanji smo imeli kar nekaj dela, vendar je bilo v veselje videti dober odziv ljudi, ko so se seznanili z mednarodnimi vidiki Jehovove organizacije.

Katoliški duhovniki so pritiskali na nekatere krajevne oblasti, da nam ne bi izdale dovoljenj za zbore. Ali pa so skušali preglasiti naš program z zvonjenjem cerkvenih zvonov, kadar smo imeli govore v bližini  njihovih cerkva. Kljub temu je delo napredovalo, in danes so številni na teh področjih Jehovovi častilci.

Leta 1959 sem prejel pismo, v katerem so me obvestili o novi dodelitvi, in sicer, da bom služil v podružničnem uradu. Tako sem se naučil še veliko več. Čez čas so me prosili, da naj kot conski nadzornik začnem obiskovati druge države. Na enem od takšnih obiskov sem spoznal Janet Dumond, ki je bila misijonarka na Tajskem. Nekaj časa sva si dopisovala in se kasneje poročila. Kot zakonca že 51 let uživava v skupnem služenju Jehovu.

V vsem tem času mi je bilo v veselje obiskati Jehovovo ljudstvo v 33 državah. Zelo sem hvaležen, da so mi zgodnje dodelitve pomagale pripraviti se na edinstvene izzive pri sodelovanju s tako raznoliko množico ljudi! Ti obiski so še bolj razširili moje obzorje in mi pomagali uvideti, da Jehova ljubeče sprejema vsakršne ljudi. (Apd. 10:34, 35)

Veliko zadovoljstvo je služiti z brati in sestrami na Filipinih! Število oznanjevalcev je zdaj kakih desetkrat večje kot takrat, ko sem začel tu služiti. Z Janet še naprej služiva v filipinskem podružničnem uradu v mestu Quezon City. Celo po več kot 60 letih na tej dodelitvi v tujini se moram še vedno biti pripravljen prilagoditi temu, kar me Jehova prosi. Nedavne organizacijske spremembe od nas zahtevajo, da se znamo prilagajati pri našem služenju Bogu ter bratom in sestram.

Prizadevava si sprejeti vse, kar sprevidiva, da je Jehovova volja, in to je najbolj zadovoljujoč način življenja. Prav tako skušava delati potrebne prilagoditve, da lahko kar najbolje služiva bratom in sestram. Odločena sva, da se še naprej trudiva vsakršnim ljudem postati vse, dokler bo Jehova to želel.