Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Prijaznost: Lastnost, ki jo Bog pričakuje od nas

Prijaznost: Lastnost, ki jo Bog pričakuje od nas

MLADENIČA na Japonskem je ganila prijaznost blagega starejšega moškega. Ta moški, ki je bil misijonar, je v to azijsko deželo prišel šele pred kratkim, zato mu je japonščina delala preglavice. Kljub temu je vsak teden obiskal mladeniča in z njim razpravljal o Svetem pismu. S prijateljskim nasmehom in prijaznostjo je potrpežljivo odgovarjal na številna vprašanja, ki mu jih je postavljal ta mladi vedoželjni učenec.

Mladenič si je za vedno zapomnil, kako prijazno je ravnal ta starejši misijonar. »Če Sveto pismo pomaga človeku biti tako prijazen in ljubeč,« je pomislil mladenič, »potem moram o tem zagotovo izvedeti kaj več.« To ga je spodbudilo, da je začel preučevati nekaj, kar mu je bilo povsem tuje. Da, prijaznost se dotakne srca ljudi in vpliva nanj, pogosto močneje kot besede.

Božja lastnost

Povsem naravno je, da smo prijazni s tistimi, do katerih čutimo naklonjenost. Vendar je prijaznost v prvi vrsti Božja lastnost. Jezus je povedal, da njegov nebeški Oče ni prijazen samo do tistih, ki ga ljubijo, temveč tudi »do nehvaležnih«. Jezus je svoje sledilce spodbudil, naj v tem posnemajo Boga: »Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče.« (Luka 6:35; Matej 5:48; 2. Mojzesova 34:6)

Ker smo ljudje ustvarjeni po Božji podobi, smo sposobni odsevati oziroma kazati prijaznost. (1. Mojzesova 1:27) Tako je, Boga lahko posnemamo in prijaznost izkazujemo tudi tistim, ki niso naši sorodniki. V Svetem pismu je prijaznost opisana kot del zaželjenega sadu Božjega svetega duha oziroma dejavne sile. (Galačanom 5:22) Človek si jo lahko pridobi in jo neguje tako, da spoznava Boga, Stvarnika, ter se z njim zbliža.

Ker prijaznost ni le del človekove narave, ampak je lastnost, ki jo Stvarnik zelo ceni, je potem razumljivo, da nam Bog naroča, naj bomo »drug do drugega prijazni«. (Efežanom 4:32) Prav tako nas opominja z besedami »ne pozabite na gostoljubnost« oziroma drugače povedano, naj bomo prijazni do tujcev. (Hebrejcem 13:2)

Ali je v današnjem neprijaznem in nehvaležnem svetu sploh mogoče biti prijazen do drugih, tudi do tujcev? Kaj nam lahko pomaga gojiti prijaznost? Zakaj bi si za to lastnost sploh morali prizadevati?

Bog pričakuje, da smo prijazni

Zanimivo je, da je apostol Pavel zatem, ko je govoril o gostoljubnosti oziroma prijaznosti do tujcev, dodal: »Zaradi nje [so] nekateri nevede pogostili angele.« Si lahko predstavljate, kako bi se počutili, če bi imeli priložnost pogostiti angele? Toda Pavel je napisal, da so nekateri to storili »nevede«. S tem je želel povedati, da smo lahko na nepričakovan način blagoslovljeni, če imamo navado drugim izkazovati prijaznost, tudi tujcem oziroma ljudem, ki jih ne poznamo.

Večina svetopisemskih prevodov z navzkrižnimi navedenkami povezuje Pavlove besede s poročilom o Abrahamu in Lotu iz 18. in 19. poglavja Prve Mojzesove knjige. Tam beremo o angelih, ki so jima kot neznanci prinesli pomembno sporočilo.  Abraham je dobil sporočilo o izpolnitvi Božje obljube glede sina, Lot pa je bil posvarjen pred neizogibnim uničenjem Sodome in Gomore. (1. Mojzesova 18:1–10; 19:1–3, 15–17)

Če boste prebrali zgoraj navedene svetopisemske stavke, boste opazili, da sta tako Abraham kot Lot izkazala prijaznost neznanim popotnikom. Seveda je bilo v biblijskih časih izkazovanje gostoljubnosti popotnikom in mimoidočim – pa naj je šlo za prijatelje, sorodnike ali tujce – stvar navade in dolžnosti. Pravzaprav je Mojzesova postava od Izraelcev zahtevala, da v svoji deželi poskrbijo za potrebe Neizraelcev. (5. Mojzesova 10:17–19) Toda očitno je, da sta Abraham in Lot naredila več, kot je bilo kasneje predpisano z zakonom. Nadvse sta se potrudila, da bi tujcem izkazala prijaznost, in za to sta bila blagoslovljena.

Prijaznost, ki jo je izkazal Abraham, ni prinesla blagoslovov le njemu, tako da je dobil sina, ampak tudi nam. Kako pa? Abraham in njegov sin Izak sta imela pomembno vlogo pri izpolnjevanju Božjega namena. Postala sta ključni osebi v rodovni liniji, ki je vodila do Mesija, Jezusa. In njuno zvesto ravnanje je predslika tega, kako bo Bog rešitev človeštva omogočil na temelju svoje ljubezni in nezaslužene dobrotljivosti. (1. Mojzesova 22:1–18; Matej 1:1, 2; Janez 3:16)

Iz teh poročil je jasno razvidno, kaj Bog želi od tistih, ki jih ima rad, in kako zelo ceni prijaznost. Ta lastnost ni stvar izbire, temveč je nekaj, kar Bog od nas pričakuje.

Izkazovanje prijaznosti nam pomaga bolje spoznati Boga

Sveto pismo za današnje dni pravi, da bodo številni »nehvaležni, nezvestovdani, brez vsakršne naravne naklonjenosti«. (2. Timoteju 3:1–3) Nedvomno se vsak dan srečujete s takšnimi ljudmi. Vendar to ni razlog, da do drugih sploh ne bi bili prijazni. Kristjani smo spodbujeni: »Nikomur ne vračajte hudega s hudim. Delajte to, kar je dobro v očeh vseh ljudi.« (Rimljanom 12:17)

S to lastnostjo nikar ne skoparimo, temveč si jo prizadevajmo izkazovati drugim. Sveto pismo pravi, da »vsak, ki ljubi, [. . .] Boga spoznava«, in ljubezen med drugim kažemo tako, da smo prijazni. (1. Janezovo 4:7; 1. Korinčanom 13:4) Da, če smo prijazni, bolje spoznamo Boga, zaradi česar smo srečnejši. Jezus je v svojem govoru na gori povedal: »Srečni tisti, ki so prijazni, saj bodo deležni prijaznosti. Srečni tisti, ki so čistega srca, saj bodo videli Boga.« (Matej 5:7, 8; Young’s Literal Translation)

Kadar ne veste, kaj bi rekli ali naredili, recite ali naredite kaj prijaznega.

 Razmislite o Japonki Aki, mladi gospodinji z dvema sinovoma. Ko ji je nenadoma umrla mama, je zapadla v hudo depresijo. Včasih se je počutila tako slabo, da je morala k zdravniku. Nato se je v njeno sosesko priselila neka vdova s petimi majhnimi otroki, ki so pred kratkim v nesreči izgubili očeta. Aki so se mama in otroci zelo smilili, zato se je skušala z njimi spoprijateljiti. Aki si je s tem, da je družini pomagala po svojih najboljših močeh – jim dajala hrano, oblačila, ki jih njena sinova nista več potrebovala, in tako naprej – znova pridobila čustveno uravnovešenost. Občutila je resničnost besed iz Svetega pisma: »Dajati osrečuje bolj kakor prejemati.« (Apostolska dela 20:35) Res je, kadar ste potrti, je izkazovanje prijaznosti drugim nekaj najboljšega, kar lahko storite zase.

Posojanje Jehovu

Kdor drugim izkazuje prijaznost, dejansko »posoja Jehovu«.

Ni nujno, da izkazovanje prijaznosti veliko stane. Niti ni odvisno od sposobnosti ali fizične moči. Veliko lahko pomenijo nasmeh, sočutna beseda, praktična pomoč, majhna pozornost v obliki darila ali pa le to, da koga v vrsti spustimo pred sabo. Kadar ne veste, kaj bi v določenih okoliščinah rekli ali naredili, recite ali naredite kaj prijaznega. Na mladeniča, omenjenega na začetku tega članka, je naredila močan vtis misijonarjeva prijaznost, ki je premostila jezikovno pregrado. Nič čudnega torej, da Bog od svojih častilcev pričakuje, da ljubijo prijaznost! (Miha 6:8)

»Ena prijazna beseda lahko ogreje tri zimske mesece.« V tem orientalskem pregovoru je dobro izraženo, da lahko že z majhnim prijaznim dejanjem naredimo veliko dobrega. Če smo prijazni iz pravih motivov, sploh pa če te motive spremlja še ljubezen do Boga, lahko to vsem vpletenim zelo ogreje srce. Četudi za vašo prijaznost kdo ni hvaležen, to ne pomeni, da je bila zaman. Bog jo zelo ceni. Sveto pismo zagotavlja, da človek, ki drugim izkazuje prijaznost, dejansko »posoja Jehovu«. (Pregovori 19:17) Zakaj ne bi bili pozorni na priložnosti, ko lahko drugim okoli sebe izkažete prijaznost?